Na rečiškem trgu je stala ena najstarejših cerkva tega okraja. V njej je leta 1173 zboroval oglejski patriarh Udarlik z veliko dostojanstveniki. Iz pisnih virov je znano tudi sojenje dvema tatovoma iz Vologa, leta 1231, ki ga je v cerkvi Sv. Kancijana vodil oglejski patriarh Bertold Andeški, stric sv. Elizabete. Leta 1799 je cerkev pogorela; ohranil se je samo zvonik in ena kapelica. Sedanja cerkev je bila tako skoraj v celoti na novo pozidana.
Cerkev je obrnjena proti vzhodu. Ima eno ladjo z dvema stranskima kapelama in prezbiterij. Na severu je prizidan zvonik, na jugu zakristija. Od zunaj je cerkev preprosto razčlenjena, le mogočni zvonik z gotskimi linami še spominja na stare čase. Leta 1896 je cerkev na sveže poslikal Ivan Gosar iz Celja. V prezbiteriju vidimo na desni strani obsodbo sv. Kancijana in tovarišev, na levi njihovo obglavljenje, na kupolnatem svodu pa vse štiri - Kancija, Kancijana, Kancijanilo in Prota v nebeški slavi. Ob vznožju vzhodne cerkvene fasade je grob in nagrobna plošča rečiškega župnika in pesnika Jožefa Lipolda (1786-1855), avtorja Flosarske pesmi, ki je prijateljeval z blaženim škofom Antonom Martinom Slomškom.
